Naprudnikova pot od Soče do Mure
(Evropska pot E-7 od Soče do Sotle)
Otvoritev: 12. 9. 1986
Ustanovitelj: Temeljne gozdnogospodarske organizacije združenega dela pod vodstvom Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani; Komisija za evropske pešpoti pri PZS, Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana
Skrbnik: Komisija za evropske pešpoti v Sloveniji, Večna pot 2, 1000 Ljubljana
Kontaktne osebe: predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji, Jože Prah, ZGS, Krajevna enota Radeče, Trg 5, 1433 Radeče, tel. 03- 568-84-85, 041-657-560, prah.joze@volja.net; Tone Lesnik, ZGS, oddelek I, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, tel. 01-200-78-00, 041-598-545, tone.lesnik@zgs.gov.si; Tone Tomše, Begunje 101 a, 4275 Begunje, tel. 04-533-34-88, 031-529-955, tomse.tone@siol.net; Uroš Vidovič, Hajdoše 1f, 2250 Ptuj, tel. 02-783-05-71, uros_vidovic@yahoo.com; Bisera Djutović, Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana, tel. 01-434-16-79.
Vrsta poti: vezna
Št. k. točk: 39 KT (prej 27 KT)
Dolžina poti: 500 km (prej 380 km)
Čas obhoda: 20 dni (prej 15 dni do 17 dni ali 115 ur)
Vodnik: da (Dario Cortese: Evropska pešpot E7, Mladinska knjiga, 2006, priložen zemljevid, nakaterem je na hrbtni strani prostor za žige) (Stari dnevnik opisuje samo pot od Robiča do Bistrice ob Sotli in je vključen v vodnik poti, ki je opremljen s skicami posameznih odsekov. Leta 1995 je bil izdan kratek opis podaljška od Bistrice ob Sotli do Hodoša, toda brez zemljevidov.)
Priznanje: značka
Oznaka: rdeči krog z rumeno sredino+ E7
Preurejena: da
Zemljevidi: odvisno od posameznega območja, po katerem teče pot
Nakup dnevnika: dnevnika ni več (V pripravi je nov dnevnik.)
Čas za odgovor: v mesecu dni
Podelitev priznanja: po pošti
Kakovost trase: po kolovozih in cestah, precej je asfalta
Kakovost oznak: slaba, le posamezni odseki so na novo markirani
Zahtevnost poti: L
Vodstvo po poti:
Literatura: PV, str. 182-183, 1984; PV, str. 481-485, 1986; PV, str. 405-406, 1988; PV, str. 388, 1995; PV, str. 471-472, 1995; PV, str. 279, 1996; PV str. 285, 1999; PV, št. 1, str. 60, 2002
Seznam kontrolnih točk in mesta hranjenja žigov (manjkajoči žigi): precej žigov manjka
Statistika števila obhodnikov po letih od odprtja poti:
Opomba:
• V primeru, da pohodnik pot prekine, jo mora nadaljevati na mestu prekinitve.
• Značke se dobijo na Turistični zvezi Slovenije, Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana.
Niko Guid
V pomoč pohodnikom po evropski pešpoti E7
Novoizdani vodnik z dnevnikom me je lani vzpodbudil, da sem v družbi s planinskimi prijatelji prehodil v trinajstih dneh Ciglarjevo pot od Drave do Jadrana E6 – SLO. Pot me je tako navdušila, da sem se letos odločil prehoditi Slovenijo od vzhoda proti zahodu. Začeli smo v mesecu marcu, končali pa v mesecu juliju. Ker so bile koče v marcu na zahodu Slovenije še zaprte, smo se odločili, da začnemo s pohodom na Goričkem, kar je tudi v skladu spravili, čeprav je malo nerodno slediti opisom poti v vodnikih. Pot smo izvedli v osmih etapah: pet etap po dva dni, dve po štiri dni in eno etapo po pet dni. Tako smo skupaj hodili 23 dni. Izbrali smo varianto, ki vodi preko Pokojišča, tako da nismo obiskali Dražice.
V povprečju smo hodili več kot osem ur na dan, včasih tudi enajst ur. Je pa bila vmes tudi etapa, ki je trajala samo šest ur (npr. tista v Halozah od Dolan do Podlehnika). Obiskali smo vse slovenske pokrajine razen Primorske in Koroške. V Gornjih Lazah, kjer smo prenočili, smo bili celo v Beli Krajini. Tudi letos smo se navduševali nad lepoto in raznolikostjo pokrajine, preko katere nas je vodila pot. No, pač pa smo bili nemalo razočarani nad opustelostjo poti. Tako nismo na celotni poti naleteli na niti enega pohodnika. Ko smo bili sredi julija na Mačkovcu (Predgozdu), nam je oskrbnica gozdarske koče povedala, da letos v koči še ni prenočil nihče. Smo pa na poti spoznali številne izredno prijazne in gostoljubne domačine.
Moje pripombe sem združil v dva razdelka: Problemi z žigi in Pomanjkljivosti pri oznakah na terenu in zemljevidih . Prvi je namenjen tistim, ki si na vsak način želijo spominček v obliki žiga, drugi razdelek pa je bolj ali manj obvezen za vse pohodnike, saj si najbrž nihče ne želi, da bi se izgubil na poti.
Problemi z žigi
• Prvi problem z žigom je v Gornjih Petrovcih. Ta ni več v zapuščenem turističnem domu, ampak v prvi hiši na levi strani asfaltne ceste, ki se od turističnega doma spušča proti zahodu (cca 200 m stran). Niti na turističnem domu niti na tej hiši ni nobene oznake, kje se nahaja žig. Jaz sem to zvedel od planinske prijateljice že prej.
• V recepciji zdravilišča Banovci nimajo žiga. Nobeden od sedaj zaposlenih se ne spomni, da bi ga kdaj imeli. Receptorki je bilo zelo nerodno in me je celo vprašala, če vem naslov organizacije, ki je zadolžena za žig, saj bi ga radi imeli, ker je že več ljudi spraševalo po njem.
• Gostišče Brenholc na Jeruzalemu je zaprto, žig je možno dobiti v sosednjem kiosku LTO, ki je občasno odprt. Ugotovili smo, da je enak žig tudi v hotelu Jeruzalem v Ljutomeru, ki je odprt vsak dan.
• V gostišču Borl nimajo žiga za Dolane.
• Originalni žig je izginil tudi v Rudijevem domu pod Donačko goro.
• Žiga ni tudi v hotelu Sremič v Krškem.
• Žig je izginil tudi v planinskem domu na Gospodični.
• Ker je bil kmečki turizem Magovac v vasi Krka zaprt zaradi obnove, do žiga nismo prišli. Tako da ne morem reči, če žig tam sploh imajo.
• Žiga za E7 nimajo tudi v gostišču Močilnik pri Vrhniki. Gostišče Polž v Stari Vrhniki pa je tako ukinjeno.
• Žig za Ulovko ima Silva Trtnik, Zaplana 46 (sicer pa se danes ta kraj imenuje Mizendol), tel. 031-892-605. Na hiši Silve Trtnik sploh ni nobene oznake za žig, niti ni hišne številke, čeprav pot vodi preko njenega dvorišča. Žal je bila v času našega obiska pri zdravniku, doma pa ni bilo nikogar.
Na isto mesto smo odtisnili kar tri žige v bližnjih krajih: žig Zavetišča na Planini, žig Vranje pečine od Vrhniške kurirske poti, ki smo ga dobili na kmetiji Logar v Mizendolu nedaleč stran, in žig za Smrečje.
• Dom Govejek je bil zaprt, čeprav piše v koledarčku planinskih akcij, da je odprt vsak dan. Namesto tega smo odtisnili žig za Osovnik v bližini.
• Hotel Transturist v Škofji Loki je zaprt zaradi stečaja, žig je neznano kje.
• Tudi v koči na Blegošu je zmanjkal originalni žig.
• Žiga ni tudi v Stržišču.
• Žig je izginil tudi iz hotela Krn v Tolminu.
Če lahko zapišem, da je E6 v splošnem dobro markirana, za E7 tega ne morem trditi. Moje splošno mnenje je, da gre pot preveč po cestah. Zelo dosti je tudi asfaltiranih cest. Če ne bi bilo planinskega dela od Škofje Loke do Kobarida, bi lahko pot preimenovali iz pešpoti v cestno pot . Zato svetujem popotnikom, da nosijo s sabo dvoje vrst obutve: ene za ceste, druge za steze.
Popotnik se ne more znebiti občutka, da je pot zlasti od Hodoša do Bistrice ob Sotli speljana nekako na silo. Načrtovalci so pač izrabili že markirano strukturo drugih obhodnic ( Pomurske poti, Planinske poti po občini Ormož in Haloške planinske poti ). Zato pot E7 napravi nenavadne in zelo dolge ovinke in to izključno po cestah. Žal tudi omenjene obhodnice bolj uporabljajo cestno infrastrukturo, ki je večinoma asfaltirana. Vem, da tam ni steza in da bi bilo potrebno pot nadelati po gozdovih in med polji čisto na novo, kar bi zahtevalo mnogo truda in denarja. Prepričan pa sem, da bi se je dalo speljati, saj pokrajina ni toliko naseljena in urbanizirana. Najbolj smo na poti pogrešali počivališča in kažipote z navedbo časa, ki je potreben do naslednje pomembne točke. Utrujeni popotnik nima kam sesti k počitku, zato bi morali vsaj na vsakih 8 km položiti ob cesti kakšen prerezan hlod za počitek. Kje so tisti časi, ko so bila urejena počivališča na E6.
Popotniku, ki ne pozna trase, so priložene skice poti v vodniku dosti premalo, saj na njej manjkajo kraji, ki niso neposredno ob poti. Skic od Hodoša do Bistrice ob Sotli pa tako sploh ni, je samo besedni opis v kratkem opisu podaljška. Te pa včasih potrebuješ, če nočeš prespati pod milim nebom. V vodniku in dodatku je na srečo seznam zemljevidov, ki pokrijejo skoraj celotno pot, in morebitni popotnik jih mora obvezno nabaviti. Večino teh zemljevidov lahko dobi samo v Ljubljani, v kolikor niso pošli. Kako naj to napravi tujec, saj je ta pot namenjena tudi njim. Največji paradoks teh poti, da so sedaj, ko smo v Evropi, te popolnoma zamrle. Največ se je po njih hodilo prav v obdobju Jugoslavije.
Prilagam seznam pomanjkljivosti pri oznakah na terenu in zemljevidih. Lahko so te težave tudi subjektivne narave, ampak moram zapisati, da sem relativno dober poznavalec Slovenije, saj sem prehodil že vse slovenske planinske obhodnice in da imam doma zbirko vseh mogočih zemljevidov. Sam sem odkril naslednje pomanjkljivosti:
• Na izletniški karti Pomurja in vzhodnega Podravja (1:75.000) žal pot E7 ni vrisana, je pa vrisana na zemljevidu Krajinski park Goričko (1:50.000). Slabe so markacije nedaleč od propadajočega stolpa na Kameneku, ki sploh ni več nobena atrakcija, ampak je bolj sramota.
• Markacije izginejo tudi v Moravskih Toplicah. Očitno je pot E7 prekinilo novo igrišče za golf, tako da hodimo po asfaltni cesti v Mlajtince, kar je drugače kot na zemljevidu Goričkega.
• Najbolj moreče je hoditi po popolnoma ravni asfaltni cesti od bližine Ivancev do Gančanov, ko mimo divjajo avtomobili z veliko hitrostjo.
• Težave so tudi od Bratoncev proti Dokležovju. Na izletniški karti Pomurja in vzhodnega Podravja markirana pot teče ob železniški progi (žal tam ni niti markacij niti steze), tako da moramo kar po zelo prometni cesti do Dokležovja.
• Od Veržeja ni nobene označene steze, ki bi vodila do termalnega kopališča v Banovcih, ampak se mora daleč naokoli po ovinkasti cesti.
• Zelo so pomanjkljive tudi markacije pri vstopu, skozi in na izhodu mesta Ljutomer.
• Žal na zemljevidih ni označena Planinska pot po občini Ormož (saj jaz takega ne premorem). Ko prispemo v Jeruzalem, nadaljujemo pot kar naravnost po cesti. Ko gremo kar daleč v napačno smer, ugotovimo, da se moramo vrniti nazaj do cerkve in še cca 400 m nazaj po že prehojeni podi in kreniti po makadamski cesti proti vzhodu. To križišče je pomanjkljivo označeno.
• Velike težave z markacijami smo imeli v območju Miklavža pa vse do Koga.
• Težave imamo, ko prispemo s Koga v dolino na križišču poti (kraj Lacaves). Tam spet ni nobene oznake.
• V Dolanah porabimo nekaj časa, da najdemo pravo cesto, ki zavije proti Gradišču.
• Večje težave imamo pri lovskem domu v Podlehniku. Čeprav hodimo po Haloški planinski poti , žal ugotavljamo, da tudi ta ni najbolj zgledno markirana. To lahko potrdi tudi sam predsednik PD Ptuj Uroš Vidovič. Problematična so predvsem križišča.
• Markirana pot za E7 je umeščena popolnoma drugače, kot je vrisana na novem zemljevidu Posavskega hribovja – Boč - Bohor (1:50.000). Zanimivo, da ima isto napako tudi turistična karta občine in mesta Rogaške Slatine (1:25.000, leto 2004). Dejansko vodi po stranskih cestah skozi naselje Sv. Florijan, Tuncovec (tu prečka rogaško obvoznico) in Sp. Sečovo. Po tej cesti prispemo naravnost v zdravilišče. Pot je zgledno markirana tudi skozi Rogaško Slatino.
• Markacije se izgubijo v samem zdravilišču Olimia, kjer nikakor ne najdemo markacij, ki vodijo na zahod, zato se odločimo raje za krajšo pot po cesti do Olimja.
• Na sedlu pod Kristan vrhom (nad Olimjem) se E7 nepotrebno spušča k cerkvi po asfaltni cesti, da bi se po prometni cesti spet dvigovala do Virštajna. Tam je bolje iti po drugi asfaltni cesti, ki gre direktno na Virštajn, tako kot to napravi Slomškova pot.
• Pomanjkljivo je označeno glavno križišče v Bistrici ob Sotli. Popotnik ne ve, da mora po cesti Bistrica ob Sotli – Kozje, če prihaja iz nasprotne smeri.
• Stare markacije (kasneje jih ni več) in zemljevid Posavskega hribovja – Boč – Bohor nam potrjujejo, da se z Orlice usmerimo po gozdni cesti v Loke, od tam pa po glavni cesti v Podsredo. Očitno je ta pot zapuščena, vsekakor pa ni več markirana.
• Na grad Podsreda pridemo po dobro uhojeni gozdni poti, ki je označena z redkimi lesenimi količki (ampak ne kot E7).
• Markacije E7 nas privedejo v vas Pečice, kar pa nikakor ni res, če bi se držali zemljevida Posavskega hribovja – Boč - Bohor.
• Nerodno je markirano križišče v zaselku Ravne pod Pečico. Mi smo jo mahnili kar po dolini potoka Močnika, ker pač nismo več verjeli vrisani poti na zemljevidu. Napako smo popravili v Zgornji Pohanci, kjer smo zavili na Zdole.
• Na zemljevidu Posavskega hribovja – Boč - Bohor je še ena napaka. Pred Krškim se usmeri pot po cesti čez Kremen in ne gre na glavno cesto Zdole – Krško.
• Za pot od Krškega nam pomaga zemljevid občine Krško, ki pa nima vrisane E7. Od tod naše težave v Leskovcu, ko zavijemo napačno na bolj prometno cesto za Veliko vas, namesto da bi šli po mirnejši cesti ob hribu skozi Veniše.
• Ko vstopimo v Krakovski gozd, so markacije skoraj vsakih deset metrov. Te pa postanejo sila redke, ko pridemo na gozdno cesto s smerjo vzhod – zahod. Tu se začne dolgo in mučno iskanje poti predvsem na južno stran. Končno le poskusimo in gremo brez markacij okoli 500 m do mostu čez Senušo, ko zagledamo prvo markacijo, ki nas usmeri proti jugu. Tedaj zaslutimo, da se moramo samo držati smeri potoka in smeri juga. Zdaj pa povejte, kaj naj počne popotnik, ki nima nobenega zemljevida v roki in je čisto odvisen od markacij. V samostanu Pleterje sem kasneje slišal od nekoga, da ga kličejo večkrat obupani potniki po mobitelu, ker so se izgubili v Krakovskem gozdu.
• Do opuščene logarnice Poljane nas vodijo markacije, ki pa izginejo v njeni bližini (kljub intenzivnemu iskanju), zato se odločimo za hojo po makadamski cesti, ki nas v Sajevcih pripelje na glavno cesto Brežice – Kostanjevica (naši odločitvi pripomore tudi dež in mokra podrast). Napravili smo pač nepotrebni ovinek, ampak drugače ni šlo.
• Pri spomeniku NOB na Javorovici le s težavo najdemo pravi kolovoz v labirintu poti, ki nas usmeri na Gorjance. Do lovskega doma na Pragu vodi čudovita steza, od tam naprej je pa precej zanemarjena in naporna (podrta drevesa in veliko spustov in klancev), čeprav dobro markirana.
• Za pot od Pleterja do Gospodične je potrebnih dobrih 5 ur (v vodniku piše 3 ure, in sicer v nasprotni smeri).
• Na veliki jasi Rute na Gorjancih je prav tako slabo označeno križišče za E7.
• Pomanjkljive markacije so na Vahti, kjer se moramo usmeriti proti severu, kjer zavijemo na prvi kolovoz (reši nas zemljevid). Po mojem so tu stare oznake in nova pot gre najbrž desno, kar nam potrdijo markacije, ki končajo na z robidovjem zaraščenem kolovozu. Nekako se uspemo spustiti na gozdno cesto, ki je markirana z novimi oznakami.
• Ko zapustite Gornje Laze, nikar ne zavijte v desno na markiran kolovoz, ki postane sila zaraščen in vas z muko pripelje v središče Laz. Dosti prej boste prišli po asfaltirani cesti, ki je najbrž tudi dolžinsko krajša.
• Pot po kolovozu od Laz do Dobindola je očiščena in dobra. Težave spet nastanejo, ko pred Gornjimi Sušicami ne najdemo poti, ki vodi desno v gozd, zato se raje odločimo za cesto, ki nas pripelje skozi G. in S. Sušice v Dolenjske Toplice.
• Zaradi teh težav gremo v Meniško vas kar po lepi asfaltirani cesti ne pa skozi nepreverjeno pot skozi Sela. V Dolenjskih Toplicah pa tudi ni markacij.
• Na planinskem zemljevidu Dolenjske (1:50.000) je vrisana markirana pot za E7 od Podhoste po cesti, ki vijuga v hrib, kar ni res. Pot E7 zelo skrajša ovinke in drži bolj desno.
• Slabše so oznake na terenu okoli Dešeče vasi in pot ne gre niti skozi vas Šmihel niti vas Klečet, kot je vrisano na zemljevidu Dolenjske.
• Neskladje z zemljevidom občine Ivančna Gorica (1:50.000) je tudi pri kraju Veliko Globoko in Male Lese. Tudi sama pot na terenu je pomanjkljivo označena.
• Od vasi Krka nas relativno dobre markacije usmerijo v hrib proti jugozahodu. Po kolovozih in gozdnih cestah pridemo v območje Javh, kjer kljub iskanju ne najdemo več nadaljevanja. Tu ni več pravega gozda, jase pa prerašča mlad gozd. Odločimo se slediti malo zvoženemu kolovozu v smeri juga, ki nas privede do makadamske ceste. Ta nas popelje v Zagorico in naprej v Videm.
• Od Logarjev do Zgonč je bližnjica precej zaraščena.
• Zelo slabe so markacije skozi Verd in Vrhniko.
• Markacije so slabe tudi od Smrečja do Suhega dola, zato raje hodimo po cesti.
• Ne preveč dobro je označen odcep, ki nas privede na greben pod Sivko. Od Sivke do Koširja hodimo po cesti pod Pasjo ravnijo, markacij za E7 praktično ni. Nekje (ni označeno) bi morala zaviti desno mimo Rebrčana. Tako je označeno na zemljevidu Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja (1:50.000).
• Zelo redke so markacije za E7 na poti na Lubnik. Od Lubnika dalje teh praktično ni več, tam je malo celo planinskih oznak.
• Tako kot na mnogih smučiščih je tudi na Črnem vrhu pomanjkanje oznak.
• Manjka oznaka na sedlu, kjer prečimo cesto Davča – Novaki. Ponovno nas reši zemljevid. Markacij na cesti v smeri Porezna praktični ni.
• Na zemljevidu Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja je še ena napaka med Petrovim brdom in Bačo pri Podbrdu. Zemljevid kaže bližnjico od bližine najnižje točke ceste, ki se je spustila od Petrovega brda v Bačo, markacije pa vodijo po cesti daleč naokoli.
• Ko prisopihamo na sedlo pod Kalarskim brdom, naletimo na pravo opustošenje. Graditelji nove gozdne ceste so podrli klop z mizo, na kateri sem še lani počival, ko sem se spustil s Črne prsti. Uničene so seveda tudi markacije v smeri vasi Kal.
• Markacije so od Stržišča naprej izredno slabe. Reši nas moje poznavanje poti.
• Pod Rodico zavije pot na razgledno mulatiero. Njen začetni del je pokošen, najbrž od lovcev, drugod pa je zaraščena in zasuta. Na nekaterih mestih poti ni več. Na srečo je na najbolj nevarnem mestu nekdo namestil kline in jeklenico. Lepa pot je postala zelo zahtevna in po mojem preveč nevarna za popotnika po pešpoteh. Pot se izboljša, ko gre skozi gozd. V izredno slabem stanju je pot tudi pod Gabrovcem pred Močili.
• Pomanjkljive markacije so v območju Tolmina, zlasti v smeri Zatolmina, kjer jih praktično ni. Slabe izkušnje pred Razor planino so narekovale, da smo se odločili, da ne gremo po poti čez Javorco, ampak kar naravnost po cesti čez planino Zavrh na planino Pretovč. Sila dvomim, da je pot od Javorce do Pretovč urejena, saj so tam opuščene planine in tam hodi malo planincev.
• Čeprav vodi E7 od vasi Krn do Tolmina po cesti, so markacije sila redke in zelo stare. Spet nas rešuje zemljevid Julijskih Alp.