Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana - E6 SLO
(prej E6 YU)
Otvoritev: 24. 5. 1975 na Mašunu
Ustanovitelj: Temeljne gozdnogospodarske organizacije združenega dela pod vodstvom Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani; Komisija za evropske pešpoti pri PZS, Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana
Skrbnik: Komisija za evropske pešpoti v Sloveniji (KEUPS), Večna pot 2, 1000 Ljubljana
Kontaktne osebe: predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji, Jože Prah, ZGS, Krajevna enota Radeče, Trg 5, 1433 Radeče, tel. 03- 568-84-85, 041-657-560, prah.joze@volja.net; Tone Lesnik, ZGS, oddelek I, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, tel. 01-200-78-00, 041-598-545, tone.lesnik@zgs.gov.si; Tone Tomše, Begunje 101 a, 4275 Begunje, tel. 04-533-34-88, 031-529-955, tomse.tone@siol.net; Uroš Vidovič, Hajdoše 1f, 2250 Ptuj, tel. 02-783-05-71, uros_vidovic@yahoo.com; Bisera Djutović, Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana, tel. 01-434-16-79.
Vrsta poti: vezna
Št. k. točk: 39 KT (prva varianta 38 KT, druga varianta 37 KT; pred preureditvijo 26 oz. 31 KT/dve varianti/ + 1 neobvezna KT)
Dolžina poti: 315 km (stara 267 km)
Čas obhoda: 12 - 14 dni (73 - 83 ur)
Vodnik: dva vodnika, enega je izdala Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji (znotraj vodnika je tudi dnevnik), drugega Mladinska knjiga (avtor Dario Cortese)
Priznanje: značka
Oznaka: rdeč kolobar z rumeno piko + E 6
Preurejena: 1997
Zemljevidi: odvisno od posameznega območja, po katerem teče pot
Nakup dnevnika: Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana
Čas za odgovor: en mesec
Podelitev priznanja: po pošti
Kakovost trase: pretežno po stezah, precej po cestah, asfalta bolj malo
Kakovost oznak: dobra z nekaj malih izjem (glej dodatek)
Zahtevnost poti: L
Vodstvo po poti:
Literatura: PV, str. 514-516, 1972; PV, str. 556, 1975; PV, str. 618-619, 1975; PV, str. 481-485, 1986; PV, str. 388, 1995; PV, str. 279, 1996; PV, str. 338-339, 1998; PV, št. 1, str. 60, 2002
Seznam kontrolnih točk in mesta hranjenja žigov (manjkajoči žigi): precej žigov manjka
Statistika števila obhodnikov po letih od odprtja poti:
Opomba:
• Nov vodnik (Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji) z dnevnikom izšel 2003. Obhodnik jo mora prehoditi v smeri od Radelj do Strunjana ali od Strunjana do Radelj.
• Dario Cortese: Evropska pešpot E6, Mladinska knjiga, 2005 (vodnik).
• V primeru, da pohodnik pot prekine, jo mora nadaljevati na mestu prekinitve.
Dodatek:
Niko Guid
V pomoč pohodnikom po evropski pešpoti E6
Novoizdani vodnik z dnevnikom me je vzpodbudil, da sem v poletnih mesecih leta 2004 prehodil v družbi s planinskimi prijatelji Ciglarjevo pot od Drave do Jadrana E6 – SLO v petih etapah, ki so skupaj trajale skupaj 13 dni. Sedaj lahko z gotovostjo rečem, da Slovenija ni niti tako majhna dežela. Izbrali smo varianto, ki vodi preko Turjaka, tako da nismo obiskali Želimlja in Iške.
Kljub temu, da smo kakšen dan hodili predolgo, smo bili navdušeni nad lepoto in zlasti raznolikostjo pokrajine, preko katere nas je vodila pot. No, pač pa smo bili nemalo razočarani nad opustelostjo poti. Tako smo na celotni poti naleteli na samo enega pohodnika. Naša razočaranost je na srečo popolnoma splahnela, saj smo na poti spoznali številne izredno prijazne in gostoljubne domačine, ki tukaj živijo. Poleg popotnikov smo na poti včasih pogrešali urejena počivališča, kot so bila pred dvajsetimi leti.
Ob vsem tem se popotnik vpraša, kaj narediti, da bi pot resnično zaživela? Nov vodnik je najbrž premalo za vzpodbudo. Sicer pa koliko ljudi ali planincev sploh ve za to pot? Pot je potrebno najprej propagirati v vseh sredstvih informiranja. Pozvati bi morali planinska in športna društva, da organizirajo pohode po njej. Morda pa je pot prenaporna, zato bi jo kazalo razdeliti na več etap, npr. 4 ali 5. Kdor bi prehodil posamezno etapo, bi že prijel nek spominček - priznanje.
Planinski vestnik je v minulih letih večkrat opisoval problematiko evropskih pešpoti. Nazadnje je vzpodbudne besede o tej poti napisal Marjan Bradeško v februarski številki Planinskega vestnika leta 2004 ob izidu novega vodnika. Vodnik v večjem delu pohvali. Izreče samo eno opazko čez lektorico, češ da ni dobro opravila dela. No, danes, ko sem prehodil pot z novim vodnikom v roki, bi dodal še kakšno pripombo. Tako so skice poti za današnji čas preskromne. Moteča je skica zadnjega dela poti, ki se popolna razlikuje od ostalih. Nadalje pogrešam predlog izvedbe pohoda po poti z bolj podrobnimi podatki o možnosti prenočevanja.
Pravzaprav namen mojega zapisa ni kritika vodnika ampak želja pomagati poti željnim popotnikom, da bi imeli čim manj težav z nastanitvijo in iskanjem poti ter dokazov zanjo (žigov). Če želite prenočili v postelji, vam svetujem, da prej pokličete po telefonu. Pot vodi večji del preko redko naseljene pokrajine, kjer ni dosti gostišč, ki praviloma niso odprta vsak dan. Nekatera so zaprta dalj časa zaradi dopustov prav v času, ki ga večina izbere za pohod. Gostilne na Primorskem odpirajo zelo pozno, kar zna biti kdaj sila neprijetno. Podobno velja za planinsko kočo na Slavniku, ki je zaprta vsako poletje od 15. julija do 15. avgusta, sicer pa je odprta samo ob vikendih. Takrat ne boste prišli niti do žigov, saj so le-ti praviloma v gostiščih. Izjema je samo domačija Dolinar, kjer žig najdete v skrinjici.
Moje pripombe sem združil v dva razdelka: Problemi z žigi in Pomanjkljivosti pri oznakah na terenu in zemljevidih. Prvi je namenjen tistim, ki si na vsak način želijo spominček v obliki žiga, ostali pa naj ta razdelek raje preskočijo. Drugi razdelek je bolj ali manj obvezen za vse pohodnike, saj si najbrž nihče ne želi, da bi se izgubil na poti.
Problemi z žigi
• Prvi večji problem se začne že na Pohorju. Res, v seznamu prenočišč v vodniku ni naveden Partizanski dom na Mali Kopi, čeprav med vrsticami v vodniku piše, da je v njem možno prenočiti in dobiti toplo prehrano. Mi, starejši in izkušeni planinci, že dolgo vemo, kako problematičen je ta dom, zlasti v poletni planinski sezoni. Seveda, tudi tokrat je bil zaprt, čeprav je bila zadnja sobota v juniju. Lastnik ali upravitelj doma se niti ni potrudil napisati kakšnega obvestila, do kdaj bo dom zaprt. O žigu ni ne duha ne sluha, menda je v domu. Žig gor ali dol, potrebno je bilo pomisliti na nočitev. Tako smo se morali podvizati do Grmovškovega doma, ki je leži tri četrt ure stran od naše poti.
• S Pohorja se pot spusti na letališče Slovenj Gradec, kjer so v minulem letu zgradili nov hotel. Tam o žigu za E6 ne vedo ničesar, kaj šele da bi ga imeli.
• Naslednja problem s kontrolno točko smo doživeli v Mozirju. V novem dnevniku piše, da hranijo žig v gostišču Gaj v Mozirju. Pivo, ki smo pili na senčnem vrtu, je postalo še bolj grenko, ko so nam povedali, da žiga niso nikoli imeli. Ker smo v Mozirju prekinili naš pohod, smo drugič slučajno izvedeli, da imajo novi žig za E6 v penzionu Kozorog na Glavnem trgu.
• V vodniku piše, da v Grosuplju dobijo pohodniki žig in se vpišejo v vpisno knjigo v Gostilni Vodičar na Adamičevi ulici 30. To ni res, saj sva žig našla v gostilni Krpan nedaleč stran.
• Na Mramorovem pri Lužarjih, kjer so nam sosedje povedali, da je gospa Turk, pri kateri naj bi dobili žig (tako je zapisano v vodniku), že deset let v domu ostarelih. Sosedje bi ga bili pripravljeni prevzeti, tako so vsaj trdili, pa jim žiga še nihče ni ponudil.
• V vodniku piše, da se žig in vpisna knjiga nahajata v Turist hotelu v Starem trgu pri Ložu. Sam sem bil že večkrat tam, pa še nisem slišal za kak hotel v tem kraju. Včasih so žig imeli v gostišču Mlakar v Markovcu, mimo katerega smo šli tudi mi z namenom, da bi se odžejali. Danes jim je ostala le še vpisna knjiga za E6. Kje je žig ali kje bi moral biti, žal mi nismo ugotovili. Lahko pa v Starem trgu odtisnete žig Poti kurirjev in vezistov v gostilni Papigal.
• V Ilirski Bistrici bi naj imeli žig v hotelu Turist, ki pa že štiri leta sameva zaprt in zapuščen. Kdo ve, kje je originalni žig, če sploh je. Mi smo odtisnili kar žig bližnje okrepčevalnice Trnovo.
• Na Pregarjih se ustavimo pri hiši št. 91, kjer domuje družina Kapelj. Prijazni gospodar nam pove, da žiga niso nikoli prejeli, čeprav so jim ga obljubljali. Sicer pa je na Pregarjih št. 36 možno dobiti žig Poti kurirjev in vezistov.
• V Dimnicah poleg vhoda v znamenito podzemno kraško jamo sicer obstoja betonska omarica za električni priključek, o žigu in vpisni knjigi, kot to piše v vodniku, ni ne duha ne sluha.
• V vodniku je navedeno, da je žig v gostilni Jakomin v Hrastovljah. Tam je samo gostilna Švab, ki pa je bila v času našega obiska zaprta zaradi dopusta. Tako ne morem reči, da imajo žig E6.
• V novem vodniku žal ni niti z besedico omenjeno, kdo hrani žig v Kubedu. Mi smo se oglasili v gostilni Jakomin, kjer so nama dali svoj žig, o žigu E6 pa ne vedo ničesar.
Pomanjkljivosti pri oznakah na terenu in zemljevidih
Pot je v splošnem dobro markirana. Nekateri odseki spominjajo na markirano brezpotje, saj je očitno zelo malo pohodnikov. Tako nam je gospa Silva Kraševec iz Sela pri Robu povedala, da je v gozdarski koči na Mačkovcu za časa Jugoslavije vsako leto prespalo kar precej pohodnikov. Letos pa je tam prenočilo pred nama menda samo pet pohodnikov.
Ob poti so nameščene številne stare plastične table (novih žal ni), ki opisujejo staro opuščeno traso E6, ki se je končala na Hrvaškem, in povrhu še nosijo oznako države, ki je vsaj pri nas ni več skoraj štirinajst let.
Popotniku, ki ne pozna trase, so priložene skice poti v vodniku dosti premalo, saj na njej manjkajo kraji, ki niso neposredno ob poti. Te pa včasih potrebuješ, če nočeš prespati pod milim nebom. V vodniku je na srečo seznam zemljevidov Planinske zveze Slovenije, ki pokrijejo skoraj celotno pot, in morebitni popotnik jih mora obvezno nabaviti.
Prilagam seznam pomanjkljivosti pri oznakah na terenu in zemljevidih. Zavedam se, da so te težave tudi subjektivne narave. Prepričan pa sem, da jih bo imel povprečen pohodnik še več, saj sem traso od letališča Slovenj Gradec do Turjaka večji del že poznal, ker sem na tem področju obhodil prav vse transverzale, ki jih ni malo. Odkrite pomanjkljivosti so naslednje:
• Na zemljevidu Pohorja 1:50.000 je napačno vrisana pot čez Kopnikov vrh. E6 poteka po vzhodnem pobočju vrha in ne gre čez vrh in je dobro označena.
• Zelo slabe so oznake v območju Lebenic in Hribov nad Trojanami. Tam je obvezna uporaba specijalke.
• Pri odcepu za Mali Vrh pri Trebeljevem nas zmotijo stare markacije, ki speljejo E6 takoj na cesto (manjka nova markacija za E6, ki se do ceste pokriva z Badjurovo potjo in Potjo kurirjev in vezistov).
• Na zemljevidu Ljubljana - okolica je E6 napačno vrisana, ko gre skozi Sp. Slivnico na jug namesto proti vzhodu. Stare markacije še vodijo mimo Kepeta, novejše pa ga obidejo južno.
• Na zemljevidu Snežnik je napačno vrisana pot od Granjevca proti Osredku. Prava pot gre čez gozd, na zemljevidu pa po cesti naokoli skoraj do Roba.
• Manjka markacija na križišču štirih cest nad vasjo Mački (na zemljevidu Snežnik so vrisane samo tri ceste, tista, ki gre v smeri SZ pa ni vrisana).
• V Loški dolini je na zemljevidu Snežnik napačno vrisana pot pred vasjo Šmarata. Ta sploh ne gre skozi vas, ampak zahodno od nje. Pot pelje mimo cerkve sv. Marjete.
• Nad gradom Snežnik se pot vzpenja v širokih okljunkih, na zemljevidu Snežnik pa je vrisana kar direktno navzgor.
• Na cesti, ki se vzpenja vzhodno od hriba Ahac (pred Ilirsko Bistrico) ni niti ene markacije. Manjka tudi markacija na glavni cesti, ki bi potnika usmerila k Črnim njivam (tam so samo table za odlagališče odpadkov).
• Najslabše je pot markirana od Podgorja preko Podpeči v Hrastovlje. Tam markacij praktično ni. O tem že piše Franci Erzin v Planinskem vestinu na strani 338-339 leta 1998. Problem je še večji, ker na zemljevidu Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras sploh ni vrisana E6.
• Markacije so redke tudi od Sv. Antona do Šmarij. Sama sreča je, da se je tu lahko orientirati, ker se enostavno držimo samo slemenske ceste.
• Markacije se iznenada zelo popravijo, ko popotnik prispe do Gažona. Le-te so dobre vse do točke, ko zagledate Zdravilišče Krka v Strunjanu, ko iznenada izginejo, kot da bi se sramovale mondenega turističnega centra.
Odločite se in pojdite na pot. Ne bo vam žal. Ta zapis pa vzemite kot dobronamerno dopolnilo k novemu popotnemu vodniku. In srečno!